Rojen: 1566
Umrl: 23. februarja1632
V Neaplju je sprva služil kot vojak, postal kasneje dvorjan in za tem napredoval do upravitelja več posesti, oziroma guvernerja mestnih državic na območju današnje južne Italije. Prav to območje ga je navduševalo s svojim dialektom, folkloro in predvsem z zgodbami, ki jih je v starejših letih pridno zbiral in predeloval, dokler ni nastala knjiga, ki velja za prvo pravo zbirko pravljic kateregakoli naroda. Danes jo poznajo le redki, imenujejo pa jo Pentameron.
Basile je pisal večji del svojega življenja. Pesnil je, prevajal, sestavljal kratke zgodbe, ob napolitanskem narečju, v katerem je napisal Pentameron, je odlično obvladal italijanščino in španščino. Njegov slog je bil tipičen za tedanji čas, baročen, s številnimi opisi, ki so bili pogosto bolj namenjeni dokazovanju bogastva avtorjevega besednjaka kot bralčevemu ali poslušalčevemu užitku. Zaradi sloga in težko razumljivega dialekta je knjiga Pentameron kmalu po njegovi smrti (tudi izšla je po jegovi smrti, in sicer pod psevdonimom Gian Alesio Abbatutis, ki je anagram njegovega pravega imena) skoraj utonila v pozabo.
Ko je desetletja kasneje iz nje za svoje pravljice črpal navdih Charles Perrault, je le malokdo vedel zanjo, a še dodatno stoletje kasneje, sta jo brata Grimm tako hvalila, da se je skoraj morala uvrstiti na zemljevid najpomembnejših knjig vseh časov. Med pravljicami ima posebno mesto, saj v njej najdemo številne klasične zgodbe, ki jih kljub razlikam zlahka prepoznamo: v Pentameronu, ki ga je avtor po pravici naslovil Zgodba vseh zgodb, so tako zapisane nekatere izmed najstarejših znanih različic Pepelke, Lepotice in Zveri, Obutega mačka, Mizice, pogrni se, Trnuljčice, Snežice in Rožice, ...
V slovenskem prevodu Pentamerona še nimamo. V angleškem ga v številnih bolj ali manj cenzuriranih priredbah (prigode v njem so namreč sočne in vse prej kot primerne za otroke), zlahka najdete na spletu.
