Rojen: 16. oktobra 1854

Umrl: 30. novembra 1900

Že v času svojega življenja je zaslovel predvsem kot pisatelj in dramatik (Slika Doriana Graya, Važno je imenovati se Ernest, Salome), a se je zaradi razkošnega življenja nenehno otepal finančnih težav.

Nesrečno je bil zaljubljen v Florence Balcome, ki se je raje poročila z Bramom Stokerjem (kasnejšim avtorjem Dracule), nato ljubimkal s poročeno Lillie Langtrie, ki je navdihnila Salome (uradno premierno uprizorjena šele tri desetletja po njegovi smrti) in bil eden številnih ljubimcev Violet Hunt (omrežila je vsaj pol ducata slavnih pisateljev tistega časa, vključno s H. G. Wellsom), nazadnje pa se je poskusil ustaliti v zakonu s Constance Lloyd.

Čeprav je imel v zakonu dva sina, ni bil srečen, vse bolj so ga privlačili moški, kar je kmalu postal njegov zaščitni znak, istospolna ljubezen je bila namreč v tistih časih kazniva.

Življenje polno izpadov ga je pripeljalo do spora z Markizom Queensberryjem, po katerem je moral v zapor in za plačilo stroškov sojenja razprodati vse premoženje.

Wilde je zadnja leta življenja preživel v Franciji, zapuščen in obupan, tam je tudi pokopan. Nekja njegovih del je izšlo šele po njegovi smrti.

Wildovi izreki, hudomušni in iskrivi, so še danes njegova najširše znana zapuščina. Tule jih je nekaj:

Ni moralnih ali nemoralnih knjig. so samo dobro in slabo napisane.

Bigamija je, če imaš eno ženo preveč. Monogamija je ista stvar.

Cinik je človek, ki za vse pozna ceno in za nič vrednost.

Ko sem bil mlad, sem verjel, da je denar najpomembnejša stvar. Sedaj, ko sem star, to vem.

Ljudje so mi bili vedno ljubši od načel. Najljubši pa so mi ljudje brez načel.

Moški je lahko srečen z vsako žensko. dokler se ne zaljubi vanjo.

Moški si želi biti prva ljubezen svoje žene. Ženska je bolj prefinjena: želi si biti njegova poslednja.

Moški se poročajo, ker so utrujeni, ženske, ker so radovedne. Oboji so na koncu razočarani.

Z ljudmi, do katerih nam ni nič, ni težko biti prijazen.

Wilde je napisal dve zbirki pravljic, ko je bil na vrhuncu slave in se je počutil najbolj očetovsko, saj je imel dva majhna sinova. Njegove pravljice so relativno dolge, zelo čustvene (še bolj kot Andersenove), duhovite, a z veliko grenkobe, tako da lahko ob nasmehu izvabijo tudi kakšno solzo. Vpliv Andersena je še posebej očiten v pravljici o Ribiču in njegovi duši.

Več o vseh Wildovih pravljicah, ki so na voljo tudi v slovenskem jeziku na:

Make a free website with Yola